|
 AVSTRO-OGRSKA ARMADA
Sestava avstro-ogrske armade
Avstro-ogrska armada je odsevala vso zapletenost dualistične ureditve
monarhije: sestavljale so jo enote skupne vojske (označene s kratico k. u.
k., kaiserlich und koniglich, cesarske in kraljevske) pod pristojnostjo
vojnega ministrstva na Dunaju, vsaka polovica monarhije pa je imela še
svojo vojsko: Avstrija cesarsko-kraljevsko domobransko in črnovojniško (k.
k. Landwehr, k. k. Landsturm), Ogrska pa kraljevsko ogrsko domobransko (Magyar
Kiralyi Honved ).
Uradni jezik skupne armade, avstrijskega domobranska in črnovojniška je
bil nemški, ogrskega domobranska in črnovojniša pa madžarski. V hrvaškem
delu Ogrske je bilo organizirano še kraljevsko ogrsko hrvaško domobransko
s hrvaškim uradnim jezikom.
Osnovna enota avstro-ogrske pehote je bil polk. ki je običajno nastopal v
celoti. Sestavljen je bil iz treh ali štirih bataljonov, vsak bataljon pa
iz treh ali štirih stotnij (Kompagnie) in mitraIješkega oddelka (MGA,
Maxhinengewehrabteilung). Stotnija je štela v vojni praviloma okoli 250
mož, bataljon 750 do 1000, polk pa med 3000 in 4000 mož.
Pehota skupne vojske je ob začetku vojne štela 102 pehotna polka (k. u. k.
Infanterieregimenter), 4 polke tirolskih cesarskih lovcev (k. u. k.
Tiroler Kaiserjagerregimenter), 4 bosansko-hercegovske pehotne polke (k. u.
k. Bosnich-herzegowinischen Infanterieregimenter), 26 samostojnih lovskih
bataljonov (k. u. k. Feldjagerbataillonen) in bosansko-hercegovski lovski
bataljon (k. u. k. Bosnich-herzegowinisches Feldjagerbataillon).
V skupni vojski je treba še posebej omeniti enote, ki so jih Avstrijci
ustanovili v okupirani in kasneje priključeni Bosni in Hercegovini. Že tri
leta po okupaciji, leta 1881, so tam uvedli splošno vojaško obveznost,
leta 1894 pa so ustanovili štiri bosansko-hercegovske pehotne polke z
nabornimi okraji Sarajevom, Banja Luko, Tuzlo in Mostarjem. Oktobra leta
1902 so ustanovili še samostojni bosansko-hercegovski lovski bataljon, med
vojno pa se je njihovo število povečalo na osem.
Bosansko-hercegovski polki in lovski bataljonski so bili avstro-ogrska
kolonialna vojska. Veljali so za elitne enote, posebej uporabne na goratem
terenu. Opremljeni in oboroženi so bili kot navadna avstro-ogrska pehota,
le da so imeli vojaki predpisan fes, častniki pa so lahko izbirali med
fesom in običajno oficirsko kapo. Ker je bilo med vojaki precej
muslimanov, so imele enote poleg katoliških in pravoslavnih duhovnikov
tudi muezine.
Polki so bili teritorialno vezani na naborni okraj, ob prelomu stoletja pa
so to pravilo nekoliko spremenili, saj so se bali narodnostno homogenih
enot v slovanskih deželah. V kraju, ki mu je polk tradicionalno pripadal,
so pustili samo en bataljon, ostale pa so poslali drugam. Taka usoda je
doletela tudi "Ljubljanski" 17. pehotni polk, ki je imel od leta 1893 v
Ljubljani samo 1. bataljon, ostali trije in poveljstvo so bili v Celovcu,
Ljubljana pa je dobila poveljstvo in tri bataljone "graškega" 27. polka.
Polki skupne vojske so nosili polkovno barvo, ki so jo vojaki in nižji
častniki nosili na našitkih na ovratniku. Ker je bilo barvnih odtenkov za
tako veliko število polkov premalo, so uvedli še dve vrsti gumbov, zlate
in srebrne.
Poleg številke in barve so imeli polki tudi imena znanih osebnosti, ki so
bile neke vrste častni pokrovitelji polka. Ljubljanski 17. pehotni polk se
je sprva imenoval Ritter von Milde, 24. novembra 1916, tri dni po smrti
cesarja Franca Jožefa 1., pa so ga v čast novega prestolonaslednika,
Karlovega sina Otta Habsburškega, preimenovali v k. u. k.
Infanterieregiment Kronprinz Nr. 17. Tudi "belgijska" vojašnica na
Metelkovi v Ljubljani je dobila ime po uradnem nazivu graškega 27.
pehotnega polka, ki je bil nameščen v njej; pred vojno se je namreč
imenoval Albert 1. Konig der Belgier.
Avstrijsko cesarsko-kraljevsko domobranstvo je bilo organizirano v 37
domobranskih polkov (k. k. Landwehrinfantederegimenter) in v 3 polke
deželnih strelcev (k. k. Landesschutzenregimenter). Aprila 1917 so
domobranske polke, ki so bili po kakovosti povsem izenačeni s polki skupne
vojske, preimenovali v strelske polke, polke deželnih strelcev pa v polke
cesarskih strelcev (Kaiserxhiitzenregimenrer). Ogrsko domobranstvo je
štelo 32 honvedskih pehotnih polkov.
V čmovojniških enotah (Landsturm) so služili starejši ljudje ter bolniki
in rekonvalescenti. Črnovojniški polki, med vojno so jih Avstrijci
ustanovili 19, Ogri pa 33, niso bili namenjeni bojevanju, kljub temu pa so
jih proti koncu vojne vse več uporabljali na fronti. Seveda so bile
čnovojniške enote bistveno slabše od enot skupne vojske in domobranskih
enot.
Vsak avstro-ogrski polk je imel v nabornem okraju nadomestni bataljon (Ersatzkaderbataillon),
kjer so se urili vpoklicani vojaki. Nadomestni bataljon je vsak mesec
polku na fronto poslal pohodni bataljon (Marschbataillon), s katerim so
nadomestili izgube. Pohodni bataljon je imel poleg oznake polka tudi
rimsko številko, ki je označevala zaporedni mesec vojne, v katerem je šel
na fronto.
Konjenica, pred vojno privilegiran rod vojske, je imela že v prvih bojih
zaradi povečane ognjene moči topništva in pehote zelo velike izgube. Zato
so jo že pred začetkom spopada z Italijo uporabljali skoraj izključno kot
mobilno pehoto in so jo večinoma priključili pehotnim divizijam.
Pred vojno je štela avstro-ogrska armada 36.000 častnikov in 414.000
podčastnikov in vojakov, organiziranih v 16 vojaško-teritorialnih
korpusnih območij. Slovenske dežele so bile v III. korpusnem območju, s
poveljstvom v Gradcu. Ob mobilizaciji na začetku vojne so vpoklicali
2.846.000 rezervistov in 54.000 rezervnih častnikov, tako da se je armada
povečala na 3.350.000 mož, od tega jih je bilo pod orožjem neka] več kot
dva milijona. V začetku leta 1916 je armada štela 70.000 častnikov in
2.500.000 podčastnikov in vojakov. Do konca vojne je v njej služilo skupaj
skoraj 8.000.000 ljudi, med njimi okoli 160.000 Slovencev. V bojih je
padlo 1.016.200 vojakov, še naslednjih pol milijona pa jih je umrlo v
ujetniških taboriščih zaradi ran, bolezni in slabe prehrane.
Organiziranost avstro-ogrske vojske za gorsko bojevanje
Še kot poveljnika 8. pehotne divizije v Innsbmcku je bodočega načelnika
avstro-ogrskega poveljstva Conrada von Hbtzendorfa močno skrbela
nepripravljenost enot za zahtevno gorsko bojišče ob italijanski meji; bil
je prepričan, da bo slej ali prej prišlo do obračuna z Italijo. Predlagal
je, da bi postopoma nekatere domobranske polke in polke deželnih strelcev
še posebej opremili in izurili za zahtevno gorsko bojevanje.
Preobrazba se je začela leta 1903. Ob izbruhu vojne so bili za gorsko
bojevanje opremljeni in izurjeni trije polki tirolskih deželnih strelcev
ter celovški 4. in Ijubljanski 27. domobranski pehotni polk, ki so ju
najprej preimenovali v 4. oziroma 27. domobranski gorski polk (Landwehrgebirgsregiment),
leta 1914 pa sta postala 1. in 2. gorski strelski polk (Gebirgxhtitzenregiment).
Še posebej je zanimiv skoraj popolnoma slovenski 2. strelski gorski polk.
Pred vojno je bilo poveljstvo tega polka, ki je imel samo dva bataljona, v
Ljubljani, kjer je bil pozimi tudi prvi bataljon s petimi stotnijami in
mitralješkim oddelkom. Drugi bataljon s samo štirimi stotnijami in
mitralješkim oddelkom pa je bil v Gorici. Med vsakoletnim poletnim
urjenjem v Posočju je imel 1. bataljon poveljstvo v Kobaridu, čete pa so
bile razporejene v Bovcu, Breginju, Logju, Kobaridu in Livku; drugi
bataljon je imel poveljstvo v Tolminu, čete pa so bile nameščene v
Tolminu, Srednjem, Kanalu in Kojskem.
V skupni vojski ni bilo posebej za gorsko bojišče izurjenih enot. Kljub
temu so bili polki, ki so imeli hribovite naborne okraje. Gotovo nekoliko
bolj primerni za gorsko bojevanje od nižinskih. Med take enote lahko
štejemo 4 polke tirolskih cesarskih lovcev, 4 bosansko-hercegovske pehotne
polke in bosansko-hercegovske lovske bataljone. Poleg tega je Conrad von
Hotzendorf poskrbel za nekoliko drugačno organiziranost XV., sarajevskega
korpusa, ustanovljenega po avstro-ogrski zasedbi Bosne in Hercegovine.
Sestavljale so ga bosansko-hercegovske enote, v katerih so služili
domačini, in po en bataljon iz več kot polovice avstro-ogrskih pehotnih
polkov, ki so jih poslali v večje kraje Bosne in Hercegovine, da bi
vojaško obvladovali nemirno pokrajino. V XV. in kasneje tudi v
novoustanovljenem XVI., dubrovniškem korpusu bataljoni namreč niso več
sestavljali polkov, ampak so bili uvrščeni v posebne taktične enote,
organizirane za bojevanje v gorah-gorske brigade (Gebirgsbrigade).
Gorske brigade, do vojne so jih ustanovili 14, so bile sestavljene iz
poveljstva, petih samostojnih pehotnih bataljonov, obmejne lovske čete (Grenzjagerkompagnie),
voda konjenice, dveh baterij gorskega topništva, gorskega telegrafskega
oddelka (Gebirgstelegrafenabteilung), gorskega brigadnega sanitetnega
oddelka (Gebirgsbrigadesanitatsanstalt), gorske kolone za oskrbovanje s
strelivom (Gebirgsmunitionskolonne) in gorske oskrbovalne kolone (Gebirgsverpfelgskolonne).
Gorske brigade, zelo pogoste taktične enote na soški fronti, so praviloma
štele okoli 6.000 mož.
Narodnostni problem
Avstro-ogrska armada je bila narodnostno zelo heterogena. Avstrijci in
Madžari, pripadniki edinih dveh državotvornih narodov v monarhiji, so
sestavljali manj kot polovico vojakov. Od preostalih 13 % Čehov, 9 % Srbov
in Hrvatov, 8 % Ukrajincev, 8 % Poljakov, 7 % Romunov, 4 % Slovakov, 2 %
Slovencev in 1 % Italijanov se je pričakovalo, da bodo poslušno orodje
avstrijske in ogrske ekspanzionistične politike.
Seveda pa je bila sestava častniškega kadra čisto drugačna in je odsevala
politiko dvojne monarhije, kjer je 10 milijonov Nemcev in 10 milijonov
Madžarov vladalo 23 milijonom Slovanov: kar 76 % aktivnih častnikov in 57
% rezervnih častnikov je bilo Avstrijcev.
Zanimivo je, da je Avstro-Ogrska šele z italijansko napovedjo vojne dobila
neke vrste moralno pokritje za vojno, saj Italija ni nikoli skrivala, da
bi rada priključila tudi ozemlja, ki niso bila naseljena z Italijani. Zato
so se enote, v katerih so prevladovali Slovenci in Hrvati (predvsem
Dalmatinci), na soški fronti borile proti Italjanom precej bolj zagrizeno
kot proti Rusom ali Srbom.
Pehotna oborožitev
Osnovno strelno orožje avstro-ogrske pehote je bila puška M 1895, kalibra
8 mm, pri nas znana pod imenom manliherica, po konstruktorju Ferdinandu
Ritterju von Mannlicherju ( 1848-1904). Značilnost puške je Mannlicherjev
zaklep, pri katerem se ročica giblje premočrtno. Med potegom nazaj se
obrne samo notranji del zaklepa in odklene cev, ko pa porinemo ročico
naprej, se notranji del
zaklepa obrne nazaj in zopet zaklene cev.
Puško M 1895 so izdelovali v več izvedbah glede na dolžino in način
pritrditve jermena. Najpogostejši sta bili 1282 mm dolga in 3,65 kg težka
puška M 1895 (Repetigewer M 1895) ter 1005 mm dolga in 3,13 kg težka
skrajšana puška M 1895 (Repetierstutzen M 1895), namenjena vojakom, ki bi
jih dolga puška motila pri opravljanju nalog (planincem, topničarjem,
voznikom, pionirjem, kuharjem, telefonistom in podobnim).
Posebnost puške je zapleten preklopni merek s kar štirimi zarezami, ki je
nastavljiv od 300 korakov (225 m) do 2600 korakov (2400 pri kratki puški).
Med vojno so izdelali kar 3.580.000 manliheric. Puške, izdelane v tovarni
Osterrelchischen Waffenfabriks-Gesellschaft v Steyerju, imajo na čelu
zaklepišča vgraviran napis "Steyer M.95", napis "Budapest M.95" pa
označuje Kraljevski ogrski arzenal Fegyvergyarv Budimpešti, kjer so
izdelovali predvsem kratke puške.
Med Italijani je Imela manliherica zloglasen sloves, verjetno zaradi
številnih natančnih zadetkov avstro-ogrskih ostrostrelcev. V avstro-ogrski
vojski so že pred vojno med urjenjem dajali močan poudarek natančnemu
streljanju, septembra 1915 pa je vsaka četa dobila tudi nekaj posebej
prirejenih manliheric s teleskopskim namerilnikom. Ostrostrelcem so delo
močno olajšale italijanske častniške uniforme, ki so se prvo leto bojev na
soški fronti močno razlikovale od vojaških - med žrtvami sta bila tudi dva
generala.
Po končani vojni je ostala manliherica v oborožitvi avstrijske vojske vse
do Anschlussa, priključitve Avstrije nemškemu rajhu, predvsem na
Štajerskem pa je bila pogosto orožje partizanov.
Najbolj smrtonosno orožje pehote je bil vsekakor mitraljez, ki so mu
avstro-ogrska taktična pravila pripisovala ognjeno moč 80 strelcev. V
oborožitvi avstro-ogrske armade je bil mitraljez (Schwarzlose 07/12), ki
ga je razvil Nemec Andreas Wilhelm Schwarzlose (1867-1936) in na njem
uporabil preprost, danes pri brzostrelkah običajen princip neblokiranega
zaklepa, pri katerem pritisk plinov takoj po sprožitvi loči zaklep od
cevi. Težave zaradi velikih pritiskov, ki se pojavijo pri sprožitvi
močnega puškinega naboja z neblokiranim zaklepom, je Schwarzlose rešil z
masivnim zaklepom, nenavadno močno povratno vzmetjo in samo 527 mm dolgo
cevjo. Zaradi preprostega mehanizma je bil mitraljez zelo robusten in
zanesljiv. Na poskusnem streljanju sta dva mitraljeza z manjšimi zastoji,
ki pa sta jih odpravili posadki sami, izstrelila neverjetnih 70.000
nabojev.
Kot skoraj vsi mitraljezi takratnega časa je bil predviden za dolgotrajno
neprekinjeno streljanje in je imel zato vodno hlajeno cev. Zaradi velike
teže (mitraljez 17,2 kg, podstavek 18,5 kg, ščit 20 kg ) je bil izrazito
obrambno orožje.
Mitraljezov niso delili neposredno v enote, ampak je imel vsak bataljon
mitralješki oddelek (Maschinengewehrabteilung-MGA). Ob začetku vojne je
imel vsak oddelek dva mitraljeza, v gorskih polkih pa štiri. Zaradi
velikih izgub je šele leta 1916 večina bataljonov dobila še po dva
mitraljeza. Proti koncu vojne se je število strojnic zelo povečalo; jeseni
leta 1918 je avstro-ogrska armada razpolagala s 17.277 mitraljezi. Med
vojno so jih v tovarni v Steyerju izdelali kar 40.716.
Po vojni so številni mitraljezi Schwarzlose ostali v oborožitvi
italijanske armade, podedovala jih je tudi Avstrija, predelani na kaliber
7,9 mm pa so bili v oborožitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev
(Kraljevine Jugoslavije).
Mitraljezi in puške modela 1895 so streljali naboje kalibra 8 mm (Gewehrpatrone
M 1893). Naboj ima 50 mm visok tulec stekleničaste oblike z robom na dnu,
okoli vžigalne kapice pa je vtisnjena šifra proizvajalca ter mesec in leto
proizvodnje. Šifra je vtisnjena tudi v dno kar 17,8 g težke svinčene, z
mehkim jeklom oplaščene krogle. Zaradi velike teže (italijanska krogla je
težka le 10.5 g) je imela krogla sorazmerno skromno začetno hitrost
(530-620 m/s), zato pa veliko kinetično energijo. Poraba nabojev je bila
ogromna: v začetku leta 1915 je avstro-ogrska vojska dnevno porabila 4
milijone nabojev.
*** |
