Epilog

Feldmaršal Boroevič je pred razsulom večkrat brzojavil cesarju, da ima pripravljene zanesljive čete, s katerimi bi lahko vkorakal na Dunaj in zaščitil monarhijo, vendar se je cesar taki rešitvi odpovedal; 11. novembra 1918 se je odrekel avstrijskemu prestolu, 13. novembra pa tudi ogrskemu in hrvaškemu. Leta 1919 so ga izgnali iz Avstrije, iz tujine je nato ob pomoči monarhistov dvakrat, marca in oktobra 1921, poskušal zasesti ogrski prestol. Pri drugem poskusu so ga ujeli in izgnali na otok Madeiro, kjer je 1. aprila 1922 umrl za tuberkulozo, star samo 35 let.
Do konca monarhiji zvesti Boroevič se kljub temu, da je bil častni meščan Zagreba in častni doktor zagrebške univerze, ni mogel vrniti domov, dali so mu vedeti, da ni zaželjen. Tudi Ljubljana mu je odvzela častno meščanstvo. Zadnje dni je preživljal z ženo v najetem dvosobnem stanovanju ob Vrbskem jezeru blizu Celovca. Stoično je prenašal prehod s položaja enega najmočnejših ljudi v monarhiji v revščino in popolno anonimnost. Umrl je 23. maja 1920 v Celovcu, kjer so ga tudi pokopali. Vojaške časti, ki mu jih je odrekla vojska Republike Avstrije, so mu na pogrebu izkazali člani zavezniške komisije za nadzor koroškega plebiscita. 21. oktobra 1920 pa so posmrtne ostanke z vsemi častmi prenesli na Dunaj. kjer se je pogreba udeležilo več tisoč ljudi. Tudi nekdanji cesar Karel se je spomnil enega najboljših in najzvestejših častnikov in mu je iz izgnanstva poslal venec.
Boroevičevemu velikemu nasprotniku, generalu Cadorni, se je godilo bolje. Pred parlamentarno preiskovalno komisijo je zanikal vsako krivdo za katastrofo pri Kobaridu: po njegovem so bili poraza krivi vojaki, ki se niso hoteli boriti, defetistični politiki in notranje ministrstvo, ki ni pravočasno zatrlo socialističnih teženj v vojski in državi. Kot da s svojimi krvavimi in jalovimi enajstimi ofenzivami ni nič prispeval k zlomu morale. Po letu in pol dela, v katerem je obravnavala 1012 pričevanj, je parlamentarna komisija junija 1919 končala z delom. V sklepnem poročilu je kot enega glavnih krivcev obremenila prav generala Cadorno. ki so ga zato 2. septembra 1919 upokojili.
Toda porajajoči se fašizem je potreboval mitske heroje iz velike vojne, za to vlogo pa je prišel prav tudi stari general. Cadorna je doživel rehabilitacijo, dobil vilo v rojstnem kraju Pallanzi in postal senator. 4. novembra 1924 se mu je uresničila stara želja: skupaj z generalom Diazom je bil povišan v maršala. Umrl je 21. decembra 1928; pogreb je bil skromen, v družinskem krogu. Štiri leta po smrti so mu postavili mavzolej z enajstimi stebri - kipi vojakov, za vsako soško bitko razen zadnje po enega ...
Premirje, podpisano v Villi Giusti 3. novembra 1918, je prišlo prepozno za 1.016.200 vojakov avstro-ogrske armade in za 568.000 italijanskih vojakov... Grof Otokar Czernin, predzadnji avstro-ogrski zunanji minister, je leta 1919 zapisal: "Kako bi razpadla monarhija, če bi se ji uspelo izogniti vojni, je težko reči. Zanesljivo pa bi bil razpad počasnejši in manj strašen. In gotovo ne bi potegnil v vrtinec celega sveta. Morali smo umreti, le način smrt smo lahko izbirali; izbrali smo najstrašnejšega."

***