ITALIJANSKA VOJSKA

Italijanska vojska je bila po katastrofi v Etiopiji (1895-1896) in libijski vojni (1911-1912) proti Turčiji precej oslabljena, po moči daleč od vojska primerljivih evropskih držav. Decembra 1913 je načelnik vrhovnega poveljstva, generalporočnik Pollio, predstavil vojnemu ministrstvu načrt reorganizacije italijanske vojske, ki je bil sicer odobren, vendar je za izvedbo manjkalo denarja.
General Pollio je le tri dni po sarajevskem atentatu umrl od infarkta, za njegovega naslednika pa je kralj Viktor Emanuel III. (1869-1947) postavil takrat že 64-letnega generalporočnika grofa Luigija Cadorno.Po prevzemu položaja je Cadorna skupaj z generalporočnikom Zupellijem, ki je bil oktobra 1914 imenovan za vojnega ministra, poskušal nadoknaditi zamujeno in v čim krajšem času pripraviti italijansko vojsko za vojno.
Vojsko je prevzel v kaj žalostnem stanju. Za izpopolnitev divizij aktivne vojske (esercito permanente) je bilo treba vpoklicati kar trinajst letnikov. Manjkalo je ljudi za mobilno milico, načrtovane rezervne divizije niso imele niti jeder. Manjkalo je 13.500 častnikov, v topništvu skoraj polovica, v saniteti pa več kot pol. Tako vojaki kot rezervisti niso bili dovolj izurjeni. Močno je primanjkovalo pehotnega in topniškega streliva.
Tudi pri oborožitvi ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Lahko poljsko topništvo je bilo sorazmerno dobro opremljeno, srednje in predvsem težko topništvo pa je bilo precej zastarelo. V sili so si pomagali z mornariškimi 280 in 305 milimetrskimi topovi, ki so jih namestili na premična podnožja.
Najbolj kritično je bilo pomanjkanje mitraljezov. Kljub nakupom v tujini je italijanska vojska pričakala vojno s samo 618 mitraljezi, pa še ti so bili petih različni tipov. Le 42 polkov je imelo predpisane tri vode strojnic, na vsak bataljon po enega.
V italijanski pehoti so bili pehotni polki označeni s številkami, ki so jih vojaki nosili na kapah in kasneje tudi na čeladah. Dva polka sta sestavljala brigado, poimenovano po kraju, od koder so bili vojaki. Zaradi hudih izgub, ki so jih nadomeščali z vojaki iz različnih krajev Italije, so imena brigad prav kmalu izgubila svoj pomen.
V primerjavi z avstro-ogrsko vojsko je bila prednost italijanske vojske narodnostna homogenost. Meja med Kraljevino Italijo in Avstro-Ogrsko je potekala tako, da je bilo ozemlje, naseljeno s Slovenci, skoraj v celoti pod Avstro-Ogrsko. Po zadnjem predvojnem štetju prebivalstva je živelo v Italiji 36.178 Slovencev, od katerih jih je okoli 4.000 služilo v italijanski vojski.
 

***