SOŠKA FRONTA

Že v noči vojne napovedi je italijanska vojska prekoračila Italijansko-avstrijsko mejo in ob zori 24. maja 1915 izpeljala prvi ofenzivni sunek, "il primo balzo", v katerem sta imeli glavno nalogo 2. in 3. armada. Cilj 2. Armade je bila Kobariška kotlina, gorski greben Krna in Mrzlega vrha ter gorski hrbet Ježa - Korada - Šmartin - Medana; 3. armada pa naj bi se utrdila na pobočjih Medeje (Medea) in Krminske gore (M.Quarin) ter osvojila ozemlje med rekami Idrija (ludrio), Ter (Torre) in Sočo. V prvem naskoku je italijanska vojska zasedla Ježo, Kolovrat in Korado, Brda in Kambreško, brez odpora so padli Kobarid in vasi na desnem bregu Soče pa še del zgornjesoške doline okoli Žage, medtem ko je Bovec vztrajal do 23. avgusta 1915, ko so ga Avstrijci brez boja prepustili Italijanom. Osvojeni so bili še Červinjan (Cervignano), Krmin (Cormons), Tržič (Monfalcone) in Medeja. Italijanske enote so dosegle Sočo med Pierisom in Gradiščem ob Soči (Gradisca d'Isonzo), ki je padlo 8. junija, ter obrambno črto severno od Gorice med Sabotinom in Selom. Z napadi so se poizkušale približati Sabotinu, Banjški planoti ter zahodnemu robu Krasa, na Tolminskem pa mostišču. Do prvih zagrizenih bojev je prišlo v Krnskem pogorju, kjer so konec maja italijanske enote dosegle Vršič in Vrata ter 16.junija zasedle tudi Krn. Na obeh straneh pa so se ves ta čas dopolnjevale in se krepile eno?e v pričakovanju prve ofenzive.
V prvi soški bitki (23. junij - 7. julij 1915) je italijanska vojska želela zavzeti tolminsko in goriško mostišče ter zahodni rob Kraške planote. Zato se je odločila za čelni napad v srednjem toku Soče in za udar proti Doberdobski planoti. Toda v bitki, katere težišče je bilo med Plavmi in morjem, so le s težavo osvojili vznožje Kraške planote pri Redipugliji, Vermeglianu in Selcu.
Druga soška bitka (18. julij - 10. avgust 1915) se je znova osredotočila proti goriškemu mostišču in na Kras: vrh Vrha je večkrat menjal gospodarja, naposled pa so ga zadržali Avstrijci; pri Plaveh so Italijani neuspešno napadali. na Krnu jim je vendarle uspelo osvojiti Batognico in poriniti Avstrijce na rezervno obrambno črto, nekaj sto korakov pa so prodrli tudi ob zahodnem robu Kraške planote.
Načrt za tretjo soško bitko (18. oktober - 4. november 1915) je predvideval napad z mostišča pri Plaveh, napad na Vrh ter glavni udar na goriško mostišče, ki bi mu sledilo zavzetje Gorice. Medtem pa bi potekali pomožni napadi tudi na tolminskem mostišču in v pogorju Krna. V tej ofenzivi so Italijani uporabili tudi letalstvo. Toda vsi napadi na Vrh, na odseku Pod gora-0slavje, na goriško mostišče in na Plave so bili neuspešni.
Po nekajdnevnem relativnem zatišju so Italijani začeli novo, četrto ofenzivo (10. November - 5. december 1915), ki je bila omejena na odsek Plave-Vrh. Prebili naj bi središče goriškega mostišča ob cesti Števerjan-Pevma in zavzeli Gorico. Najhujši boji so divjali v Podgori in okoli Oslavja, s topništvom in letalstvom so Italijani sistematično rušili Gorico, na pomoč pa so priskočile tudi enote na Tolminskem. ki so napadale odsek Mrzli vrh-Vodil vrh. Italijanski uspeh je bil neznaten: zavzeli so nekaj strelskih jarkov pri Doljah in Zagori, hrbet s cerkvijo med Oslavjem in cesto od Števerjana do Pevme, prednje jarke pri Podgori, na severozahodnem pobo8ju Vrha, na zahodnem robu Šmartina na Krasu ter med kotama 111 in 118.
Peta soška bitka (11. marec - 16. marec 1916) je bila sestavljena predvsem iz lokalnih napadov. Glavna italijanska cilja, v letu 1915 , sta bila: Gorica in Tolmin, ki naj bi končno padla v tej ofenzivi. Na fronti od Krna do morja so bili premalo odločni italijanski napadi odbiti; Italijani so za kratek čas sicer uspeli zavzeti avstrijsko postojanko pri Ločniku, pa so jo branilci kmalu spet osvojili. Italijanom pa tudi ni uspelo prikleniti avstrijskih enot in preprečiti njihovega prevoza na tirolsko fronto, kar je bil eden od ciljev ofenzive. V času do naslednje ofenzive vojski nista mirovali, živahno je bilo med Plavmi in Gorico ter na Krasu v okolici Šmartina. Tu je Avstro-Ogrska vojska konec junija prvič uporabili bojne pline.
Glavna cilja italijanske vojske v šesti soški bitki (6. avgust - 17. avgust 1916) sta bila Gorica in Doberdobska planota, za kar pa je bilo potrebno streti dotlej nepremagljive stebre avstrijske obrambe: Sabotin. Oslavje, Kalvarijo in Vrh.
Ti so padli v prvi fazi ofenzive do 9. avgusta in Avstro-Ogrski ni preostalo drugega kot napadalcem prepustiti porušeno Gorico in se umakniti na pomožno obrambno črto na levem soškem bregu od Sv. Gore na Škabrijel, Sv. Katarino, čez Panovec in Sv. Marka, po levem bregu Vrtojbice na Mirenski grad ter na Kras, ki ga je sekala v smeri kote 212 nad Logom, preko Opatjega Sela in kote 144 do ustja Timava. Poleg Gorice je v italijanske roke tako padla tudi Doberdobska planota. V drugi fazi ofenzive so Italijani poskušali Avstro-Ogrske enote izriniti še z novih položajev, a jim je uspelo osvojiti le koto 212 in porušeno Opatje selo.
V treh naslednjih, jesenskih bitkah je italijanska vojska osredotočila svoje napade na severni rob Kraške planote. na Fajtji hrib, Trstelj in Grmado, da bi se prebila do Trsta. V sedmi soški bitki (14. september - 17.september 1916) so Italijani potisnili branilce z Mirnskega gradu in s položajev za koto 212 ter med Lokvico in Opatjim Selom, kot tudi s kot 208 in 144. Osma soška bitka (10. oktober - 12.oktober) je Italijanom prinesla borno bero: branilce so potisnili na drugo črto med Lokvico, Hudim logom in Lukatičem, vzhodno od Gorice pa je padel vrh Šobra. V deveti soški bitki (31. Oktober - 4.november) je italijansko letalstvo bombardiralo Seiano, Dutovlje in Miramar. Navkljub srditim napadom so branilci obranili Fajtji hrib. Italijani so v treh bitkah prodrli za 3 do 4 kilometre na pet kilometrskem pasu, toda prodor v Trst se jim vendarle ni posrečil.
Po nemirni zimi so Italijani začeli deseto soško bitko (12. Maj - 5.junij 1917), v kateri so znova načrtovali prodor v Trst ter zasedbo Kuka (611 m), Vodic (652m), Sv. Gore in Škabrijela (646 m), a s frontalnim napadom iz Gorice pa naj bi se prebili tudi v Vipavsko dolino. Ofenziva je potekala v treh stopnjah; v prvi je bilo težišče bojev med Desklami in Gorico; Italijani so razširili mostišče pri Plaveh ter zavzeli Zagoro, Kuk in Vodice, Sv. Gora in Škabrijel sta Nekajkrat zamenjala zastavo, a nazadnje oba ostala v avstrijskih rokah. V drugi fazi se je ofenziva pomaknila na južni del Kraške planote, kjer so napadalci prebili Avstro-Ogrsko obrambo med Lukatičem in koto 144 ter napredovali proti Kostanjevici in Grmadi. Medtem ko so na tem odseku napadalčeve moči začele pojemati, so se ponovno razplamteli boji na Vodicah in na Sv. Gori, ki pa Italijanom niso prinesli željenega uspeha. Tretjo fazo bitke je predstavljal avstro-ogrski protinapad na Krasu, v katerem so Avstrijci ponovno zavzeli črto Flondar - Fornazza - Vršič.
V enajsti soški bitki (17. avgust - 15. september 19i7), zadnji italijanski ofenzivi na Soči, so Italijani skušali doseči odločilno rešitev na soški fronti, zato so se vanjo podali z vso silo. Glavno bojišče je bilo med Tolminom in morjem, in to enako srdito na obeh krilih - na Krasu ter na Banjški planoti. Na kraškem bojišču je italijanska vojska zavzela avstro-ogrsko obrambno črto južno od Kostanjevice ter branilce potisnila čez Selo in Štivan na zahodno podnožje Grmade, ni pa ji uspel preboj od Fajtjega hriba k Trstelju. Na
Banjški planoti so bili Italijani bolj uspešni. Prekoračili so Sočo med Desklami in Doblarjem, prebili so avstrijsko obrambo na planoti in Zavzeli Vrh, Kuk (855m) in Jelenik (738 m) ter nadaljevali prodor proti Batam in Humarjem, čez odsek Dragovice - Vodice h Kobileku in Ravnam. Zato se je Boroevič odločil za umik avstro-ogrskih enot z Banjšic na črto Škabrijel - severni rob Trnovskega gozda - vzhodni rob Čepovanskga dola - Špilenca-Hoja-Log-Selo (tolminsko mostišče), a je po posvetu s poveljnikoma XV. in XXIV. korpusa, ki sta opazila prva znamenja nasprotnikove izčrpanosti, sklenil enote umakniti le do črte Log - Mešenjak - Loje - Kal - Vrhovec -Madoni-Zagorje - Škabrijel. Po avstro-ogrskem umiku so Italijani 24. avgusta končno zasedli greben Vodice, Sv.Gora, Kobilek (627 m) in Kuk, Avstro-Ogrska vojska pa so medtem, v miru, pripravili novo obrambno črto, kar je pomenilo tudi konec hude avstro-ogrske krize na soškem bojišču. Na področju med tolminskim mostiščem in Mrzlim vrhom ter med Vipavo in Škabrijelom so branilci uspešno izničili vse italijanske poskuse preboja. Zato se je Cadorna odločil končati 11. ofenzivo. Italijani so vrh Škrabijela neumorno naskakovali, Avstrijci pa so jim vračali z neomajno močjo; v boju za Škabrijel sta se pogumno borila dva slovenska regimenta: celjski 87.infanterijski regiment (pešpolk) in ljubljanski 2. gorski strelski regiment. Do 15. septembra so se boji za Škabrijel končali.
Italijanski strateški uspeh v 11. soški bitki na Banjški planoti je predstavljal veliko grožnjo za avstro-ogrsko obrambo soške fronte, saj ji je v morebitni novi italijanski ofenzivi grozil zlom. Zato so že med 11. bitko stekle priprave na avstrijsko-nemško ofenzivo ali na 12. soško bitko (24. oktober - 27. oktober 1917). Zaradi pomanjkanja avstro-ogrskih enot je cesar Karel I. prosil za pomoč svojega vojnega zaveznika, nemškega cesarja Viljema II.. Načrt za preboj, imenovan "Zvestoba v orožju" (Waffentreue), je pripravil nemški general Kraft von Dellmensingen; preboj naj bi potekal v Zgornjem Posočju, med Bovcem in Tolminom, slonel pa naj bi na presenečenju, uporabi bojnega plina ter bliskoviti skupni akciji pehote in topništva. Oblikovana je bila XIV. avstrijsko-nemška armada s 15 divizijami, podrejena nemškemu štabu, ki mu je načeloval Kraft von Dellmensingen, 100.000 vojakom pa je poveljeval Otto von Bellow. Avstrijsko-nemški armadi je ob Soči stala nasproti II. italijanska armada generala Luigija Capella, ozemlje med Bovcem in Tolminom pa sta branila VII. in XXVII. korpus. Zgodil se je "čudež pri Kobaridu".
24. oktobra 1917 med snežnim metežem in ob slabi vidljivosti v prvem jutranjem svitu centralne sile nenadoma začnejo koncentrirano obstreljevati italijanske položaje. Po šesturnem bobnečem ognju napade še skupna avstrijsko-nemška pehota. V treh dneh ji uspe predreti celotni italijanski pozicijski sistem med Bovcem, Kobaridom in Tolminom. Ta uspešni preboj zamaje celo italijansko fronto od Alp do Jadrana. Italijanske enote se hitro umikajo in se šele novembra 1917 ustavijo v dolini reke Piave.
Na Piavi se je v letu 1918 12. soška bitka nadaljevala in tudi končala. Najprej je nepripravljena in dobesedno lačna avstro-ogrska vojska kljub Boroevićevim opozorilom poskušala v svoji zadnji ofenzivi med I5. in 24. junijem ponovno prebiti italijansko obrambo. Pričakovali so lahek uspeh in se napada lotili na preširoki 120 kilometrov široki fronti, od Jadranskega morja do Asiaga. Ofenziva je po začetnih uspehih na Montellu in spodnji Piavi doživela polom. Cesar je 20. junija zvečer ukazal ustaviti napad in umakniti enote na levi breg Piave. Umik, ki ga je Borojević po vojni označil za najtežjo nalogo, ki jo je opravil v vsej
vojni, je sicer uspel, vendar je armada štela 142160 ljudi manj.
Seveda je bilo treba najti grešnega kozla: cesar je hotel upokojiti vse tri načrtovalce ofenzive, Arza, Conrada in Boroevića, na koncu pa je šel v pokoj le največji krivec Conrad. Če bi se to zgodilo jeseni 1914, bi bilo prihranjeno marsikatero življenje, žrtvovano bolestnim ofenzivnim ambicijam velikega kombinatorja Franca Conrada von Hotzendorfa.
Neuspeh je imel hude posledice za moralo vojske, pa tudi monarhija je začela razpadati. V vojski so se začeli upori, dezerterstva so postala množična in armada je od julija do septembra skopnela na polovico. Dnevna proizvodnja granat je od sredine leta 1917, ko je dosegla število 50.000. padla na 13.300 (za primerjavo, oktobra 1918 jih je Francija dnevno izdelala 388.000). Jeseni je bila vojska že v tako bednem stanju, da je niso upali umakniti na meje monarhije, saj bi se med umikom razsula.
Zadnja velika bitka I. svetovne vojne se je začela 24. Oktobra 1918. Prav na obletnico Kobarida je premočna italijanska armada ob pomoči treh britanskih, dveh francoskih in ene češko-slovaške divizije ter ameriškega polka in ob podpori 7.700 topov napadla avstro-ogrsko vojsko, ki je bila tik pred razsolom.
Tragično je, da je bila bitka, poimenovana po kraju Vittorio Venrto, popolnoma nepotrebna, saj je bilo cesarju Karlu in večini v vrhovnem poveljstvu jasno, da je vnaprej izgubljena. Cesar je hotel celo zaprositi italijansko vlado. naj se odpove ofenzivi, da bi se izognili nepotrebnim žrtvam, vendar se je na zahtevo zunanjega ministra Buriana apelu odpovedal. Kljub temu je prek papeškega nuncija na Dunaju zaprosil Vatikan za posredovanje pri italijanski vladi, kurija pa mu je 27. oktobra odgovorila, da je posredovanje prepozno, saj se je ofenziva že začela.
Med napadom je bila v Pragi 28. oktobra razglašena Češko-slovaška, 29. oktobra je hrvaški sabor razglasil odcepitev Hrvaške, v Zagrebu pa je bila istega dne proglašena ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dokončno pa je monarhija prenehala obstajati v noči s 30. na 31. oktobra ko se je odcepila Madžarska. Kljub zlomu v zaledju je prve dni napada armada še zadrževala Italijane, še posebej uspešno na pogorju Grappa, čeprav so se ogrski, hrvaški in češki polki že umikali s fronte. V noči na 27.oktober pa so Italijani na več mestih prečkali Piavo, enote iz rezerve, ki bi morale 29. oktobra s protinapadom zlomiti prodor, pa se niso hotele več boriti. Prišlo je do popolnega zloma jugozahodne fronte: vojska se je umikala v razsulu in spotoma plenila. Avstro-ogrska je 30. oktobra zaprosila za premirje, ki je bilo podpisano 3. novembra. Zaveznica Nemčija je zdržala le še 8 dni.
Avstro-ogrsko vrhovno poveljstvo je ukazalo ustaviti boje v noči z 2. na 3. november, Italijani pa so zahtevali, da začne premirje, ki je bilo podpisano 3. novembra v Villi Giusti pri Padovi, veljati pa je začelo šele 4. novembra ob 15.00. Tako so Italijani v zadnjih 36 urah, ko se avstro-ogrska vojska ni več upirala. zajeli 430.000 ljudi, ki so jih potem zadrževali v ujetništvu še dve leti. Najbolj tragično je, da se jih 30.000 nikoli ni vrnilo domov, saj so pomrli po taboriščih. Po določbah premirja je morala Avstro-Ogrska predati Južno Tirolsko, Istro, severno Dalmacijo, demobilizirati armado (razen 20 divizij), oddati polovico vojnega materiala ter celotno letalstvo in floto.

***