Svetovni spopad se prične ...

Vse države, zapletene v vojno, so bile prepričane, da bo vojna kratka in da bodo nasprotnika zlomile z enim samim, dobro pripravljenim udarcem. Vsi so dajali prednost napadu pred obrambo in, razen Nemcev, zanemarjali vlogo topništva, predvsem težkega.
Nemci, ki so od začetka nosili glavno težo na strani centralnih sil, so se morali boriti na dveh frontah, na zahodni proti Francozom in Britancem ter na vzhodni proti Rusom. Uporabili so stari von Schlieffnov načrt, po katerem je bilo treba z večino enot izsiliti odločitev na zahodni fronti. Da bi se izognil močno utrjeni meji s Francijo, si je von Schlieffen zamislil bliskovit napad po desnem krilu, prek Nizozemske, Belgije in Luksemburga. Nemci so 4. avgusta vkorakali v Belgijo in svet je lahko samo strmel, s kakšno lahkoto so s svojimi in avstro-ogrskimi možnarji razbili belgijski trdnjavi Lioge in Namur in do začetka septembra prodrli do obronkov Pariza, iz katerega se je že umaknila francoska vlada. Vendar kljub hudim izgubam Francozi in Britanci niso klonili; izkoristili so nemške napake, med 5. in 10. septembrom zmagali v bitki na Marni in prvič prisilili Nemce v umik.
Po porazu v bitki na Marni so Nemci napadli na zahodu, ob obali Severnega morja, kjer so poskušali zasesti luke ob obali in prodreti v zahodno Francijo. Toda tudi tu jim prodor ni uspel; Francozi, Britanci in ostanki belgijske vojske so jih v bitkah ob Yseri in pri Ypresu zaustavili.
S prihodom zime so se v začetku novembra Nemci na eni strani ter Britanci in Francozi na drugi vkopali in začelo se je dolgotrajno izčrpavajočo pozicijsko vojskovanje. Izkazalo se je, da se v enem, še tako uspešnem sunku ne da uničiti milijonske armade in da bo v vojni zmagal tisti, ki ima večje človeške in materialne potenciale.
Na vzhodni fronti so hoteli Rusi takoj na začetku vojne izkoristiti šibak nemški hrbet med njihovim prodiranjem na zahodni fronti in so z dvema še nepripravljenima armadama vkorakali v Vzhodno Prusijo. Neprevidnost se jim je hudo maščevala; Nemci so jih konec avgusta in v začetku septembra pri Tannenbergu In Mazurskih jezerih strahovito porazili.
Čeprav je morala Avstro-Ogrska med nemškim napredovanjem na zahodni fronti prevzeti nase glavno težo bojevanja z Rusi, se samozavestni načelnik avstro-ogrskega poveljstva Franz Conrad von Hotzendorf (1852-1925) ni hotel odreči takojšnjemu obračunu s Srbijo, in tako se je morala tudi dvojna monarhija boriti sočasno na dveh frontah.
Avstro-ogrska armada je 12. avgusta prek Drine vdrla v Srbijo in tam v cerski bitki povsem nepričakovano doživela hud poraz. 24. avgusta so se prek Drine umaknili še zadnji napadalci in Srbija je slavila prvo zmago antantinih sil sploh.
Sočasno se je Conrad odločil napasti Ruse iz Galicije, avstro-ogrske pokrajine, ki je danes razdeljena med Poljsko in Ukrajino. 18. avgusta 1914 se je na 400 km širokem prostoru med Vislo in Dnjestrom začela galicijska bitka, ena največjih bitk 1. svetovne vojne. Prvi sta se 21 . avgusta 1914 pri Jaroslavicah v zadnji veliki konjeniški bitki v zgodovini spopadli avstro-ogrska in ruska konjeniška divizija. V polnem galopu sta, vsaka s po 4000 jezdeci v dveh vrstah, zdrveli druga proti drugi. Zmagali so kozaki, ki so v kratkem, a krvavem boju popolnoma razbili avstro-ogrsko divizijo.
Po začetnih avstro-ogrskih uspehih pri Krasniku in pri Komarowu ter Tomaszowu Lubelskem so Rusi, ki so se v izgubljeni vojni z Japonci ( 1904-1905) le precej naučili, v hitrem manevrskem vojskovanju na širnih prostranstvih Galicije povsem premagali avstro-ogrsko vojsko.
V galicijski bitki so v III. graškem korpusu od prvega dneva sodelovali tudi slovenski fantje in domov so začela prihajati preštevilna žalostna sporočila o junaški smrti za cesarja in domovino pri Zloczowu, Gnili Lipi, Lembergu (danes Lviv v Ukrajini), Rawvaruski, Gorodku ...
Po vrsti hudih porazov je Conrad 11 . septembra z umikom iz osrednje Galicije na reko Dunajec in na Karpate v zadnjem trenutku rešil vojsko pred popolnim uničenjem.
V začetku oktobra so nemške in avstro-ogrske enote potisnile Ruse nazaj na Vislo in San in deblokirale obkoljeno trdnjavo Przemysl, toda ruska napadalna moč še ni bila zlomljena in konec oktobra so bili Rusi ponovno na Dunajcu, Przemysl pa znova obkoljen.
Medtem je 29. oktobra 1914 na strani centralnih sil v vojno vstopila Turčija, ki je že 2. oziroma 4. avgusta podpisala tajni vojni sporazum z Nemčijo in Avstro-Ogrsko. Vojni požar se je tako v najkrajšem času razširil tudi na Bližnji vzhod in na Kavkaz.
Novo veliko rusko ofenzivo na Poljskem so Nemci ustavili z udarcem v bok pri Lodzu, medtem ko so se morali Avstrijci na jugu umakniti vse do Krakova, na Karpatih pa je grozil ruski preboj na Ogrsko. V kritičnem trenutku je Conrad izkoristil rusko napako; v začetku decembra je udaril skozi 100 km široko vrzel med dvema ruskima armadama, izbojeval zmago pri Limanowi in Lapanowu ter potisnil Ruse nazaj na Bialo in Dunajec, pa tudi na Karpatih je njihov pritisk nekoliko popustil.
Kljub še vedno kritičnemu položaju na vzhodni fronti je avstro-ogrska vojska med 3. in 12. decembrom ponovno poskušala pokoriti Srbijo, zasedla je celo Beograd, vendar se je morala po porazu v kolubarski bitki še enkrat umakniti.
Po nekaj mesecih vojne se je s prihodom zime tudi na vzhodni fronti prav kmalu končalo manevrsko vojskovanje; nasprotnika sta se vkopala. Preživeli avstro-ogrski vojaki so si za vse življenje zapomnili Duklo, Lupkow, Uzhok, Veretskiy, imena karpatskih prelazov, ki so jih branili v najhujši zimi.
100 km za fronto pa je v obleganem mestu Przemyslu zmanjkovalo hrane. Oba poskusa deblokade, 23. januarja in 27. februarja, sta se zlomila v snežnih metežih in ruskih protinapadih. 22. marca 1915 so v rusko ujetništvo odkorakali poveljnik Przemysla, general Kuzmanek, 8 drugih generalov, 2500 častnikov in 117.000 vojakov. Padec Przemysla je močno odmeval po svetu, ki je dotlej pol leta spremljal boj obkoljenega mesta.
Potem ko so v začetku aprila avstro-ogrske in nemške enote še drugič le z zadnjimi silami preprečile ruski preboj s Karpatov v Panonsko nižino, je 2. maja 1915 prišlo do nepričakovanega preobrata na vzhodni fronti. Nemci in Avstrijci so pri Gorlicah in Tarnowu prebili rusko obrambo in je v prvih šestih dnevih prodrli 40 km daleč. Do avgusta, ko se je ofenziva končala, so na 1000 km širokem odseku fronte napredovali do 400 km proti vzhodu in Rusijo kar za nekaj časa izločili kot resnega nasprotnika.
Tako je avstro-ogrski monarhiji, potem ko je že kazalo, da je na koncu moči, le uspelo obraniti Ogrsko in utrditi položaj na vzhodni fronti. Toda v Galiciji, Srbiji in na Karpatih je armada pretrpela tako strahotne izgube, da si nikoli več ni popolnoma opomogla. Suhoparna statistika pravi, da je imela vojska, ki je štela nekaj nad 2 milijona mož, med septembrom 1914 in julijem 1915 271.839 mrtvih, 905.796 ranjenih in 838.873 zajetih. Izgubili so najboljše, izurjene vojake ter večino aktivnih častnikov in podčastnikov, med katerimi so prevladovali Nemci edina povezovalna sila večnacionalne armade.
In kot da vse to ne bi bilo dovolj. je Italija 3. maja 1915, dan po pričetku uspešnega preboja vzhodne fronte, odpovedala trojni sporazum. Prepričljiva zmaga pri Gorlicah in Tarnowu je prišla prepozno, grozila je vojna na tretjem, jugozahodnem bojišču, proti nekdanji zaveznici Italiji.
Ko je Italija 2. Avgusta 1914 objavila nevtralnost, ni pozabila omeniti, da bo v primeru porušenega ravnotežja sil na Balkanu, v skladu z določili trojnega sporazuma, zaščitila nacionalne interese in zahtevala ozemeljske kompenzacije. Po drugi strani pa je že 5. avgusta prišlo do prvih stikov med Italijo in antanto, v katerih je Italija okvirno postavila svojo ceno za vstop v vojno na strani sil antante.
V začetku sta tako javno mnenje kot uradna politika mano podpirala nevtralnost. Ko pa je 16. oktobra umrl zunanji minister San Giuliani, vnet zagovornik nevtralnosti, ga je zamenjal Sidney Sonino, ki se je začel približevati antanti. Istega meseca je predsednik vlade Salandra v parlamentu odkrito definiral italijansko zunanjo politiko, ki upošteva izkljčno italjanske koristi, in jo poimenoval "sacro egoismo" (sveti egoizem).
Italija je 9. Decembra uradno postavila vprašanje kompenzacij, saj je menila, da je Avstro-Ogrska s svojim posegom v Srbiji porušila ravnotežje na Balkanu. Začela so se pogajanja o ceni, ki bi jo Avstro-Ogrska morala plačati, da bi Italija ostala nevtralna.
Ker je bilo tudi v nemškem interesu, da Italija ne vstopi v vojno na strani antante, so Nemci začeli pritiskati na Avstro-Ogrsko, naj popusti. Zadeve so šle tako daleč, da je sredi decembra kot posebni nemški odposlanec v Rim pripotoval bivši kancler, knez von Bulow, ki je za avstro-ogrskim hrbtom v pogajanjih Italijanom za nevtralnost ponujal kompenzacije na račun zaveznice. Ko je za to zvedel avstro-ogrski zunanji minister Berchtold, je 13. januarja 1915 odstopil.
Pod hudimi pritiski je Avstro-0grska marca načelno privolila, da preda Italiji Južno Tirolsko, kjer je bilo italijansko prebivalstvo v večini, vendar šele po končani vojni. Italija seveda ni bila zadovoljna, saj je hotela precej več ozemlja, Trst in še marsikaj, in to takoj.
V tem barantanju je seveda antanta veliko lažje ponujala tuja ozemlja kot pa Avstro-Ogrska svoja, zato se je Italija pogodila s silami antante in 26. aprila 1915 v največji tajnosti podpisala Londonski sporazum, ki pa je kasneje, po zaslugi sovjetske oblasti, ki je po oktobrski revoluciji objavila dokumente tajne ruske diplomacije, le prišel v javnost.
V Londonskem sporazumu se je Italija obvezala, da bo najkasneje v mesecu dni vstopila v vojno na strani antante, za protiuslugo pa so ji po zmagi obljubili Trentino, Južno Tirolsko do Brennerja, Trst, Istro, Dalmacijo v tedanjih mejah, pomembnejše jadranske otoke, luko Valono (danes Vlore), otok Saseno (danes Sazan) v Albaniji ter popolno suverenost nad Dodekanezom v Egejskem morju. Obljubljen jim je bil tudi delež pri delitvi nemških kolonij in delež pri morebitni razdelitvi Turčije. Po podpisu Londonskega sporazuma je 3. maja Italija odpovedala trojno zvezo.
V italijanskem vrhovnem poveljstvu so se seveda že dolgo pred podpisom Londonskega sporazuma pripravljali na vojno z Avstro-Ogrsko. 1. marca 1915 je načelnik italijanskega vrhovnega poveljstva, generalporočnik grof Luigi Cadorna, ukazal izvedbo mobilizacijskega načrta pod imenom "mobilitazione rossa". Bistvo tega načrta je bilo, spraviti armado v vojno stanje na čim bolj neopazen način, da Avstro-Ogrska ne bi imela povoda za preventiven napad.
Po podpisu Londonskega sporazuma je čakala vlado težka naloga v parlamentu izsiliti odločitev za vojno, saj so bili privrženci nevtralnosti še vedno močni. Njihov vodja Giolitti je zahteval glasovanje v parlamentu, predsednik vlade pa je na izziv 13. maja odgovoril z odstopom. Privrženci intervencije so po celi Italiji pripravili nasilne demonstracije; Giolittija je morala zaščititi vojska.
Med najbolj gorečimi zagovorniki vojne sta bila pesnik Gabriele D'Annunzio (1863-1938), ki je po vojni postal ideolog fašizma in je leta 1919 s prostovoljci zasedel Reko, ki je zaradi te zasedbe leta 1924 pripadla Italiji, in Benito Mussolini (1883-1945), ki so ga socialisti zaradi desničarskih idej izključili iz svojih vrst in je izdajal svoj časopis "Popolo d'Italia". Po vojni je leta 1922 postal Duce, italijanski diktator in vodja fašizma.
Kralj je 16. maja zavrnil odstop vlade, 20. maja pa je glasovanje o vojnih kreditih v parlamentu pokazalo, da je bila kraljeva intervencija odločilna; vojni krediti so bili sprejeti s 407 glasovi za, 74 proti in enim vzdržanim.
Tri dni pred iztekom roka zapisanega v Londonskem sporazumu, 23. maja 1915 popoldne, se je v avstro-ogrskem zunanjem ministrstvu najavil Duca d'Avarna, italijanski veleposlanik na Dunaju. in zunanjemu ministru izročil napoved vojne.
Tako se je končala dolga in naporna diplomatska igra, v kateri je Italija uspešno iztržila svoj vstop v svetovno morijo, Avstro-Ogrski pa se je odprlo še tretje, jugozahodno bojišče. Na 600 kilometrih meje med državama od polnoči 23. maja ubijanje vojakov v uniformi nasprotne strani ni bilo več zločin, ampak domoljubna dolžnost ...

Opolnoči 23. maja 1915 sta si ob meji med Avstro-Ogrsko in Italijo stali nasproti dve armadi. Za prvo, avstro-ogrsko, je bilo jugozahodno bojišče proti Italiji že tretje, na katerem se je morala bojevati, zato se je v vojni z Italijo odločila za obrambo. Strahovite izgube v prvih desetih mesecih vojne in notranja protislovja, nastala zaradi dualistične ureditve monarhije in nerešenih nacionalnih problemov, so jo precej oslabila, kljub temu pa je imela pred italijansko vojsko pomembno prednost - bojne izkušnje. Na drugi strani je stala italjanska vojska, sicer nacionalno homogena, a v naglici mobilizirana, ne povsem opremljena, predvsem pa brez izkušenj. Italijanski politični cilji so terjali ofenzivo; če je hotela Italija priključiti obljubljena ozemlja, je morala poraziti avstro-ogrsko vojsko. Za napad so izbrali strateško najpomembnejšo smer prek Soče, avstro-ogrsko poveljstvo pa se je odločilo, da jih prav na Soči zaustavi.

***