|
SOŠKA FRONTA (1914-1918)
(seminarska naloga: Ilija Medič)
Uvod
Sarajevo, 28. junij 1914, Vidov dan, 11.30 dopoldne. Devetnajstletni
gimnazijski absolvent Gavrilo Princip na bregu Miljacke izkoristi
priložnost, ko se avto avstro-ogrskega prestolonaslednika zaradi
nesporazuma ustavi, izvleče revolver Browning, ki ga je dobil od
pripadnikov Črne roke, tajne organizacije srbskih obveščevalnih častnikov,
iz neposredne bližine strelja na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca
Ferdinanda in ga ubije. Druga krogla, namenjena deželnemu glavarju Oskarju
Potioreku, zgreši in smrtno rani nadvojvodovo ženo Zofijo.
Čeprav
je bila Evropa v začetku dvajsetega stoletja zaradi nasprotij med
velesilami kar nekajkrat na pragu vojne, si nihče ni mogel predstavljati,
da bodo prav streli v Sarajevu uvod v do tedaj največjo morijo v zgodovini
človeštva.
In vendar so imperialistični in militaristični krogi v Avstro-Ogrski že
dolgo čakali le še na primeren povod, da bi obračunali s Srbijo, ki jim je
stala na poti pri širjenju na Balkan. Habsburška monarhija pa v
imperialističnih težnjah ni bila sama, hrbet ji je ščitila prav tako
agresivna Nemčija; državi sta bili je od leta 1879 povezani z obrambnim
sporazumom. Leta 1882 je k sporazumu pristopila Italija in nastala je
trojna zveza. Naslednje leto se je pridružila še Romunija, brez formalnih
obveznosti pa so bile tej zvezi blizu tudi Bolgarija, Turčija In Grčija.
Na drugi strani pa so bile s trojnim sporazumom oziroma antanto povezane
preostale evropske velesile: Francija, Rusija in Velika Britanija, v
njihov krog pa sta sodili tudi Srbija in Črna gora.
Kljub temu da uradna preiskava ni mogla nikoli dokazati vpletenosti srbske
vlade v atentat, je Avstro-0grska 23. julija poslala Srbiji ultimat, v
katerem so bile tako ponižujoče zahteve, da jih Srbija ne bi mogla
sprejeti brez izgube suverenosti.
V odgovoru, ki ga je 25. julija na avstro-ogrsko veleposlaništvo odnesel
ministrski predsednik Nikola Pašič osebno, je srbska vlada zavrnila samo
tisti dve zahtevi iz ultimata, ki sta predvidevali sodelovanje
avstro-ogrskih preiskovalnih in sodnih organov na srbskem ozemlju.
Veleposlanik Giesl je preletel besedilo, izjavil da odgovor ne
zadovoljuje, in takoj odpotoval iz Beograda. Še isti večer je Srbija
objavila mobilizacijo, Avstro-Ogrska pa delno mobilizacijo za primer B
(Balkan). 28. julija je sledila avstro-ogrska vojna napoved Srbiji.
Toda avstro-ogrski obračun s srbijo je bil račun brez krčmarja;
avstro-ogrski in posredno nemški prodor na Balkan je bil v nasprotju z
ruskimi interesi. Na srbsko prošnjo za pomoč se je Rusija dan po
avstro-ogrski vojni napovedi Srbiji odzvala z delno mobilizacijo. Istega
dne, 29. julija 1914, so padli tudi prvi streli v 1. svetovni vojni, saj
so z avstro-ogrskih rečnih vojnih ladij streljali na Beograd.
Ob ultimatu Srbiji je Italija pravočasno dojela, da se zadeva ne bo
končala z vojno med Avstro-Ogrsko in Srbijo, ampak bo to svetovni spopad.
Zato je italijanski zunanji minister San Giuliano, ko je izvedel za
vsebino avstro-ogrskega ultimata Srbiji, izjavil, da "glede na to, da se
Avstrija ni posvetovala z zaveznico Italijo, preden se je odločila za tako
agresivno demaršo, Italije posledice take demarše ne vežejo". Italijanski
diplomati so vztrajali, da ni bila nobena od podpisnic trojne zveze
napadena in tako ni nastopil "casus foederis", ki bi zahteval italijanski
vstop v vojno na strani centralnih sil: Avstro-0grske in Nemčije. Podobno
je ravnala tudi Romunija.
Ostale evropske velesile, povezane z vrsto sporazumov o medsebojni
obrambi, pa so začele nevarno igro vojnih groženj z delnimi in popolnimi
mobilizacijami. Rusija je 30. julija, po nemški zavrnitvi mirovnih
predlogov, objavila splošno mobilizacijo, Nemčija pa je odgovorila z
ultimatom Rusiji. Kot odgovor na rusko splošno mobilizacijo so 31. julija
splošno mobilizacijo objavili tudi v Avstro-0grski. Dan zatem, 1. avgusta
popoldne. se je začela mobilizacija v Franciji, samo uro kasneje pa tudi v
Nemčiji. Vojaški stroji so stekli in ni bilo moči, ki bi jih lahko še
ustavil.
Nemčija je 2. avgusta zahtevala od Belgije prost prehod čet prek njenega
ozemlja, Velika Britanija pa je mobilizirala mornarico. 3. avgusta je
zaradi groženj Belgiji začela mobilizacijo Velika Britanija, istega dne pa
je Nemčija napovedala vojno Franciji. 5. avgusta, ko so se Nemci že valili
skozi Belgijo, je Velika Britanija, ki je še najdalj oklevala, napovedala
vojno Nemčiji. Avstro-Ogrska je 5. avgusta napovedala vojno Rusiji, 10.
oziroma 12. avgusta pa Franciji in Angliji. Krog je bil sklenjen in
svetovni pokol se je lahko začel. Ponoči, 4. avgusta 1914, ko se je
iztekel britanski ultimat Nemčiji, je sir Edward Grey, britanski zunanji
minister, rekel prijatelju: "Povsod po Evropi ugašajo luči in za življenja
ne bomo videli, kako se bodo spet prižgale ..."
*** |
